SAMO PAJEK - SLIKE
Akademski slikar Samo Pajek se na tokratni samostojni razstavi predstavlja z deli iz najnovejše ustvarjalne faze, kjer lahko zasledimo raznovrstno slogovno kombinacijo njegovih prepoznavnih abstraktno asociativnih krajinskih motivov, na prehodu med impresijo in ekspresijo, s poudarjeno eruptivno dinamiko, pojavom dvojnih ali večkratnih kompozicijskih jeder, vključno z včasih celo popolnoma razsrediščenim likovnim dogajanjem, ter praviloma ukrivljenim, neevklidskim prostorom višjih, ne le fizikalnih, marveč tudi duhovnih dimenzij, ob prevladujočem dekonstruktivnem učinkovanju izrazne celote.
Samo Pajek ohranja lazurne, mestoma transparentne, pogosto skoraj akvarelno razredčene in mestoma pastozne, v vsakem primeru pa bogato slojevite barvne nanose kontrastno ekspresivnega slojevitega kolorita, ob siloviti gestualnosti potez z odmevi akcijskega slikarstva, predvsem v smislu drippingov najrazličnejših vrst, vključno s polivanjem, odtekanjem in prelivanjem.
Svojim značilnim likom, kot je »arhaična« spirala, starodavni simbol plodnosti, razmnoževanja in celo nadaljevanja življenja v neskončnosti ali polkrožnim lokom, neredko v obliki mostov, znotraj fluidnih, mavrično učinkujočih, prelivajočih se pokrajin, v novejšem času pridružuje še grafizme v obliki nihajnih zapisov umetnikovih »možganskih« impulzov po vsej osnovi.
V najnovejšem obdobju nadalje opazimo tudi pojav linearnih daljic in celo pravokotnih likov. Umetnik tako s pomočjo bogatih oblikovnih in kolorističnih variacij ter poigravanjem s svetlobnimi učinki dosega različna atmosferska in psihična razpoloženja, bodisi dramatična bodisi lirična, pri čemer se zdi, kot bi s svetlobo prežarjena krajina z nadrealističnim, sanjskim navdihom, doživljala milost nepričakovane božanske ali vsaj duhovne , transcedentalne intervencije, posredujoč eruptivno vizija boja med naravnimi elementi ter zemljo in nebom ali celo psihomahije , notranjega človekovega boja med dobrim in zlim.
Tako lahko v likovnem dogajanju Sama Pajka neprestano zasledujemo sinergijsko učinkovanje principov konstrukcije in sinteze z dekonstrukcijo ali razkrojem oblik s simbolično izraženo tematiko nenehnega cikličnega obnavljanja in odmiranja življenja z aluzijo na onostransko, transcedentalno eksistenco.
